Svetovalnica za starše - obsedenost z umivanjem

»Sin je vse bolj obseden z umivanjem rok.«

Sin je letos začel hoditi v prvi razred, sem pa že v vrtcu opazila, da je zelooo natančen in zelooo rad spoštuje pravila. Ker je zdaj zaradi epidemije teh pravil še več, je postal še bolj natančen. Že prej, v vrtcu, je zelo pazil na red in čistočo, ker jim je o tem veliko govorila vzgojiteljica. In kar je rekla ona, je bilo zanj sveto. Zdaj, ko vsi toliko govorijo o umivanju rok in razkuževanju, ima sin roke že čisto rdeče od pogostega umivanja. Tudi ostalim »teži« z umivanjem, omenja bacile, ki so nevidni in so povsod. Sicer mislim, da imamo doma zdrav odnos do higiene – ne pretiravamo ne v eno, ne v drugo
smer. Se pa bojim, da se to obnašanje ne bi sprevrglo v kakšno fobijo. Kaj mislite vi?

Jasna, 37 let

Skrbi vas, da bi sinova skrb za čistočo zašla v skrajnost ali neke vrste fobijo.

Nekateri otroci so že po naravi nagnjeni k natančnosti in sledenju pravilom, kar je pogosto za odrasle pravzaprav prednost, saj je take otroke na neki način lažje vzgajati. Dostikrat zadostuje razlaga in pogovor, navodil pa ni treba ponavljati večkrat, da bi jih osvojili in sodelovali.

Vendar se lahko zgodi, da otroci vzamejo določena pravila preveč zares. Zdi se mi pomembno, da se o pravilih in navodilih iz šole ali medijev tudi doma pogovarjate, predvsem o tem, zakaj določene stvari počnemo ter kako in koliko je zares potrebno. Obstajajo različne slikanice, ki vam lahko pomagajo. Priča smo epidemiji in razmeram v svetu in okoli nas, kakršnih še nismo doživeli. Zato se tako pri odraslih kot pri otrocih pojavlja več strahu, negotovosti in tesnobe, pogosto tudi nezavedno. Obsesivno-kompulzivno vedenje, kakršno opisujete, je lahko obrambni mehanizem, ki nekaterim ljudem pomaga premagovati občutke negotovosti, kaotičnosti in pomanjkanja nadzora. V takih okoliščinah otroci od odraslih potrebujejo še več povezanosti, čustvene stabilnosti in občutka varnosti. Poiščite načine, kako se s sinom lahko še bolj povežete, mu daste občutek varnosti, pa tudi sprostitve. Lahko mu pomagate sprostiti skrbi s crkljanjem ali žgečkanjem, s prosto igro ali sprehodom v gozd, kjer bo narava že sama po sebi poskrbela za umiritev (vas in otroka).

Nekateri otroci močno čutijo strah in negotovost odraslih okoli sebe, zato je smiselno, da sami pri sebi raziščete, kakšni občutki se zbujajo v vas ob dogajanju v zadnjem letu.

Nič ni narobe, če doživljate težke občutke, in običajno ne pomaga, če jih odrivamo ali potlačujemo. Poskrbite torej tudi zase in poiščite načine, kako lahko te občutke izrazite, pomirite in sprostite (počitek, gibanje, pomoč in pogovor z drugim odraslim ...). Ko boste umirjeni, boste tudi otroka lažje prepričali, da je na varnem in da higienski ukrepi, ki jih izvajate, zadostujejo.

»Zelo me vznemiri, če me hči ne uboga.«

Pišem vam zato, ker sem že večkrat opazila, da me to, da me otroka ne ubogata, spravi čisto preveč iz tira. Predvsem me razjezi hči, ki je stara 9 let in mi že zna zelo pametno kljubovati, da včasih ne vem več, kaj naj naredim. Zelo me vznemiri, recimo, če vidim, da v šoli ni vse v redu, če ne naredi domače naloge ali kaj podobnega. Sicer se ne jezim tako, da bi kričala ali koga udarila. Dogaja se mi to, da v tistem hipu čutim izredno močno bolečino v glavi, v vratu ali ramenih. Fizično bolečino nekje v telesu. Ne vem, kako naj si to pojasnim. Ali pa, kako naj si manj ženem k srcu to, če z otroki ni vedno vse super.

Tanja

Jeza je čustvo, ki se ga večina od nas nikoli ni naučila konstruktivno izražati. Redkokateri od naših staršev je bil zmožen obstati ob otroku, ki se je močno razjezil, in mu dal prostor in čas, da izrazi svoje občutke. Bolj verjetno je, da so nam na tak ali drugačen način dali vedeti, da biti jezen ni lepo in spodobno, zato smo se sčasoma naučili občutke jeze potlačiti. Zato tudi kot odrasli velikokrat težko začutimo in razberemo, kdaj je trenutek, ko se v nas začne nabirati jeza, in kaj je pravzaprav tisto, kar nas dejansko jezi. 

Jeza je naraven odziv možganov in telesa na občutek, da stvari nimamo več pod nadzorom, da nas ne upoštevajo, ne jemljejo resno, da prestopajo naše meje. Zato je jeza zdrava in pomembna – navda nas z močjo, da v življenju ukrepamo, kadar je to potrebno. 

Da pa lahko z občutki jeze res naredimo kaj konstruktivnega, moramo jezo najprej 'spoznati'. Kadar začutite, da vas situacija jezi, lahko naredite poskus. Umaknite se in si poskušajte vzeti čas in prostor za spoznavanje svoje jeze. Poskušajte začutiti, kaj se dogaja v vašem telesu. Kje čutite jezo? Če se močnim občutkom, ki se vam dogajajo, poskušate izogniti, jih zatreti, če se trudite ne biti jezni, občutki še vedno ostanejo – zato jih tudi fizično začutite – kot bolečino v določenem delu telesa. 
Ko spoznate telesne občutke, ki jih prinaša jeza, in jih sprejmete, se vprašajte še, kaj je tisto, kar vas je zares razjezilo. Kaj se skriva za vašo jezo? Kaj vas skrbi? Česa se bojite? Kakšne scenarije imate v glavi – kaj se bo zgodilo, če otrok ne bo naredil naloge? Kaj se bo zgodilo, če bo naredil napako? Kaj se bo zgodilo, če boste vi naredili napako?

Za jezo se dostikrat skrivajo druga čustva – žalost, strah, sram, krivda, občutek nevrednosti … Ko boste prišli do izvira svoje jeze, jo lahko izrazite na glas, na primer: »Jezna postanem, ko začutim, da stvari nimam pod kontrolo.«, »Razjezim se, kadar imam občutek, da bo šlo vse narobe.« 

Pomembno je, da jezo izrazimo, vendar tako, da ne škodimo drugim.

Imate vprašanje?

Pišite nam na elektronski naslov pogled@mkz.si.

Članek je bil objavljen v reviji Pogled

Pogled o različnih vidikih vzgoje in starševstva piše poglobljeno, tehtno in praktično. Zaupanja vredne vsebine pišejo znani slovenski strokovnjaki z različnih področij.
Spoznajte revijo >